PRIKRITI (tudi RANLJIVI ali PASIVNO – AGRESIVNI narcisizem) je tudi v DSM klasifikaciji poznan šele nekako zadnjih 20-25 let, in ga je pogosto težko diagnosticirati tudi bolj izkušenim psihoterapevtom, še toliko težje osebam, ki so vpletene v tovrstne odnose. Predvsem kot že ime pove, ker so toliko prikriti, skriti in pogosto (če se že vključijo v psihoterapevtski proces) prinašajo v ospredje drugo simptomatiko. So pa vsaj po mojih izkušnjah mnogo bolj razširjeni kot je običajno poznano, in tudi tovsrtni odnosi veliko bolj toksični kot je spošno poznano.

Za uvod, KAKO BI JIH NA KRATKO OPISALI? Primerjalno z drugimi tipi narcisov so prikriti narcisi veliko bolj zadržani, pogosto lahko delujejo tudi morda kot depresivni, anksiozni, se čutijo ali kažejo navzven kot žrtev. Svojo narcistično naravo ali osebnostno motnjo pogosti skrivajo za masko navidezne prijaznosti, ustrežljivosti, sprejemljivosti. Tudi podrejenosti, skromnosti ali nesamozavesti.

Ni pa zato ta tip narcisov nič manj škodljiv, nasprotno, saj gre za zelo prikrite in zahrbtne emocionalne zlorabe.

Njihovo močno orožje je (prikrita)manipulacija, da dobijo, kar želijo, zelo uspešno znajo tudi okriviti druge za vse (vključno s svojimi) napakami.

Veliko ljudi se niti ne zaveda, kaj se realno dogaja, in da je v ozadju realna (narcisistična) zloraba. Morda se samo počutijo vse bolj izpiti, izčrpani, vse manj vredni, zmedeni. Krivijo se za težave v odnosu, si očitajo, da se premalo trudijo (kar jim seveda tudi drugi da vedeti) in se potem trudijo še bolj. Brez resnega uspeha seveda, saj narcisu ni resnično v interesu skupno dobro ali dobro drugega.

Običajno je močno prisotna tudi kognitivna disonanca: nekdo navzven deluje na primer tako zelo skrben, ljubeč, čuteč, prijazen, po drugi strani pa doživljamo (ko smo sami), da je ta oseba kruta do nas, nas kontrolira, manipulira. Ne vemo pri čem smo in kaj je resnično, smo vse bolj zmedeni in izčrpani, izgubljamo vse bolj občutek sebe.

Prikriti narcisi morda celo dajejo vtis, da so dobri poslušalci in da jim je resnično mar. Istočasno pa na nek način povzročijo, da se počutimo grozno v sebi, razvrednoteni, da je nekaj narobe z nami. Izgubljamo zaupanje vase, v svoje občutke, v svoje delovanje. Morda z določeno izjavo, ki smo jo po njihovo seveda sami mi tako razumeli; z zanikanjem in negiranjem; z na videz prijazno izjavo o našem izgledu, ki nas pa istočasno razvrednoti, z navideznim razumevanjem, ki pa vključuje prelaganje odgovornosti; morda z dejanji, ki so v nasprotju z izrečenim in istočasnim zanikanjem. taktik je veliko.

Še posebej težko je, ker navzven pogosto kažejo predvsem svojo navidezno, lepo, dobro plat. Posledično se dogaja, da ostajamo z vsemi težkimi občutki sami, ker navzven izgleda lahko vse v redu, in naši bližnji, prijatelji ne morejo razumeti, kaj se dogaja in da je možen takšen razkorak med persono, ki se kaže navzven, in realnostjo odnosa. Ter obračamo nase – no, če nihče ne vidi teh zlorab ali da je kaj narobe, mora biti problem v meni.

Po vseh izkušnjah pri delu predvsem z žrtvami tovrstnih odnosov in tudi iz lastne izkušnje lahko rečem: niste sami, niste nori, nič ni narobe z vami. Lahko si zaupate in svojim občutkom. Predvsem pa je pomembno, da se podate na pot prepoznavanja, zavedanja in (samo)zdravljenja. Da pridobite znanje, ki bo dalo tudi moč za naprej.

V nadaljevanju bomo tako pogledali značilnosti, taktike, običajne faze tovrstnega odnosa in tudi običajne lastnosti tarč prikritih narcisov. In pa seveda kako se lahko izognemo oz. si pomagamo. Ker si zaslužimo lepo življenje in odnose, spoštovanje, pristno iskrenost, mir..

Se beremo, objem 🌺

The post PRIKRITI NARCISIZEM 1.del appeared first on Psihoterapija.

Pogosto se ukvarjamo ogromno z odnosom in poskusi razumevanja in razreševanja le-tega, pri tem pa izgubljamo svojo energijo in moč. In izgubljamo sebe, lastno vrednost – sploh če (pre)dolgo vztrajamo oziroma ni možna sprememba in razrešitev.

Znaki, da gre lahko za toksičen odnos (bolj ali manj odkriti):

• manipulacija,

• poskusi kontrole in nadvlade,

• (psihološke) zlorabe in nasilje,

• pretvarjanje, izsiljevanje, laži, obtoževanje,

• igranje z občutki krivde,

• prelaganje odgovornosti,

• zanikanje in nedoslednost,

• pomanjkanje zdravih mej,

• izguba zdravega občutka sebe,

• emocionalna odvisnost,

• težave se ne razrešujejo,

• razvrednotenje drugega,

in podobno.

Seveda ni rečeno, da je edini izhod/rešitev razpad odnosa – če je obojestranska volja, zavedanje in pripravljenost, je marsikaj možno razrešiti

Na obeh straneh so tudi emocionalne rane, ki povzročajo, da se sploh razvije tovrstne dinamika oz. vpliva na naše vzorce, vedenje. Konec koncev tudi na to, da se znajdemo v takšnih odnosih. In zato je toliko bolj pomembno, da se zavedamo, prepoznamo kaj se dogaja, predelujemo (tudi ob ustrezni pomoči) in razrešimo. Ter vzpostavimo nove, bolje vzorce, odnose, ter predvsem, da se naučimo imeti resnično radi, ter delovati v skladu s tem.

Pogosto pa je v toksičnih odnosih prisoten tudi NARCISIZEM.

In to bo pravzaprav področje, na katero se bom osredotočila v svojih nadaljnjih zapisih.

Primarno na prikriti (ali ranljivi) narcisizem, ker je toliko manj poznan kot tisto, kar običajno smatramo kot narcisizem, to je t.i. grandiozni in maligni narcisizem. Ni pa nič manj škodljiv, prej nasprotno, ker ga je toliko težje prepoznati in je toliko manj razviden tudi drugim (kot tudi nam samim)…

Nismo sami!

Se beremo, objem

vir slike: dailymissions.medium.com

The post Toksični odnosi (in narcisizem) appeared first on Psihoterapija.

Odločila sem se, da namenim naslednjih nekaj zapisov strupenim čustvom ali občutkom. 💣☢️

Oziroma, da je že takoj jasno – strupenih čustev pravzaprav ni. Pogosto pa se dogaja, da določena popolnoma osnovna, človeška čustva ali občutke , prikrijemo ali potlačimo. Ali uporabimo kakšen drug mehanizem zanikanja.

Zaradi strahu (da ne bi bili sprejeti, da da nas bodo zasmehovali…) ali pa zaradi sramu se ločimo od lastnosti ali čustev, katere ocenjujemo kot nezaželene ali jih prikrivamo. Pred sabo in drugimi. Se pretvarjamo, da enostavno nismo to, ali pa da ne čutimo to, kar menimo, da drugi smatrajo kot neprimerno. Ali da bi jih prizadelo.

Iščemo načine kako bi lahko prikrili pred sabo in drugimi. Ta čustva oz.občutki so pogosto jeza, žalost, prizadetost, obup, sovraštvo, sram in podobno.

Posledično začnejo naša čustva, če jih ne izrazimo, trohneti, energija povezana z njimi zastane in kot bi bilo notranje vse bolj toksično, strupeno.

Ko se strah v določeni situaciji ali okoliščinah poveže z enim ali več zanikanimi, potlačenimi, neizraženimi čustvi, deluje kot aktivni pogon za ta naša čustva, in nas vodi v samo-sabotažo. Samo-destrukcijo.

Vsak od nas to pozna. In ja, tudi jaz zelo dobro. Predobro.

Pomislite pri sebi, kolikokrat ste že pripeljali sebe v kakšne situacije, kjer veste, če iskreno pogledate v sebe, da ste bili sami tisti, ki ste pravzaprav minirali za kar ste si prizadevali ali uničili, kar ste si morda tako zelo močno želeli. In potem niti niste mogli razumeti, kaj se je sploh zgodilo. Ali pa niste vedeli, znali, zmogli drugače….

Izjemno pomembno je, da razumemo, da ČUSTVA POSTANEJO PROBLEMATIČNA ALI STRUPENA LE, ČE JIH NE MOREMO ALI ZNAMO, ALI PA SI JIH NE DOVOLIMO IZRAZITI NA NEK ZDRAV NAČIN. TER JIH NE PREDELAMO. Ne damo energiji možnosti, da se sprosti, da se prosto premika. In vplivajo potem toksično tudi na naše misli, da se ujemamo v vzorec destruktivnega mišljenja. Strupene, destruktivne misli vplivajo na naša čustva, čustva oblikujejo naše misli, in tako tonemo vse globlje navzdol.

Na primer, premlevanje, vsi poznamo precej dobro, ženske smo pa sploh strokovnjakinje: zgodi se nekaj slabega, nekaj kar nas prizadene, pa tega ne moremo spustiti ali izraziti tega ne zdrav način. In se poveže običajno to še z nekimi slabimi izkušnjami od prej. In začnemo razmišljati, ja pa saj res, saj sem vedel/a, da se bo to spet zgodilo, kako pa drugače. Kako sem neumen/na. In tako naprej. Se zbudijo zraven novi spomini na podobne izkušnje, poveže še drugo čustvo zraven, pa spet na novo. Smo ujeti v tem in iščemo nove izkušnje, ki nam potrjujejo to pričakovanje.

Če iskreno in pogumno pogledamo v sebe, bomo lahko za vsakim uničevalnim ali samodestruktivnim dejanjem odkrili enega ali več neizraženih, potlačenih čustev.

Vendar POT, REŠITEV OBSTAJA ➡️. Če si dovolimo svoja čustva na polno začutiti, sprejeti, se družiti nekaj časa z njimi in pobrati lekcije iz njih, ter jih potem spustiti. In naslednjič ko pridejo, ne gremo avtomatično v stare vzorce in navade, ampak pogumno smo z njimi. Se soočimo. Vsakič znova. Vedno pogosteje in potem tudi vedno lažje.
Dokler se ne spoprijateljimo z njimi in jih sprejmemo. In hkrati s tem svoj sram in ranljivost.

🎁NAREDIMO TO ZASE! 🎁 Ker si zaslužite, in ste vredni da živite, reagirate bolj zdravo in celovito.

Do naslednjič – opazujte se. Opazujte svoje telo, kakšni občutki/čustva vam pridejo, pa kje in kako jih potlačite, zanikate. Ali morda okrivite druge… kaj se zgodi? Kaj zaznavate?

Samoopazovanje in samozavedanje sta bistvena koraka na naši poti k spremembi. Katera se moramo pogosto priučiti nazaj.

Če se vam zatakne ali bi želeli učinkoviteje razreševati sem pa tudi jaz tu za vas. Da vam pomagam in podprem pri čiščenju in razreševanju 💖

Naslednjič podelim pa kratko zgodbo v povezavi z napisanim…

The post STRUPENA ČUSTVA -UVOD appeared first on Psihoterapija.

Pa preden nadaljujem se bom vrnila še malo nazaj, za lažje razumevanje, kako sem prišla do tiste točke februarskega dne pred desetimi leti: pri porodu je šlo narobe skoraj vse, kar je lahko šlo. V porodni sobi sem bila že celo noč in tudi že več noči prej nisem spala, so popadki prihajali in potihnili… Na koncu se je sicer izteklo vse v redu, so jo uspeli rešiti. A tiste sekunde/minute (in nimam pojma, koliko jih je v resnici bilo), so se vlekle kot večnost. Ko nisem vedela ali bo preživela ali ne bo. Oz. ali je sploh živa. In potem še naslednje dni ko nisem vedela kaj bo z njo in če je vse v redu.

Je ostala ta strah in travma tako globoko v meni, pa takrat sploh nisem vedela ali razumela. Nešteto noči sem se n-krat zbujala, ob vsakem najmanjšem njenem šumu ali pisku. In podnevi je kot že rečeno spala samo v premikajočem se vozičku, zunaj. Ne glede na vreme ali moje počutje. In strah me je bilo nenehno, vsega mogočega, da naju bo kdo zbil, bo padla opeka iz razpadajoče fasade nanjo, veliki strahovi povsod. Nikakor tudi nisem uspela, da bi se kaj sama zamotila, da bi vsaj vmes kaj naredila ali se vsaj malo spočila, sem jo doživljala kot izjemno naporno in zahtevno do mene.

Hkrati pa sem bila popolnoma sama, skoraj brez kakršnekoli opore ali podpore, moji starši predaleč. Njen očka pa ni zmogel prek svojih navad in vzorcev in je cele dneve delal, naju pa puščal sami. Torej sva bili praktično večino časa sami, oz. sem morala sama poskrbeti za vse.

Po osmih mesecih sem bila že čisto na robu. Utrujena in tako iz sebe, da se nisem znala več sestaviti, umiriti ali stabilizirati, enostavno ni šlo. In sem do tistega dne začenjala čutiti, da se mi bo ali zmešalo ali se bom pa čisto zlomila. Ne vem v katerem vrstnem redu. Ampak vse v meni je kričalo, da ne zmorem in ne zmorem več. Pa hkrati moram, zaradi nje….

In smo nazaj v februarju, na ljubljanskem grajskem griču, tisti sončni skoraj pomladni dan. Ob tistem momentu, ko enostavno ni šlo več in sem dopustila, da se zlomim in spustim in lije iz mene. Ker ni bilo druge. A po nekem času se je pojavil glas v meni. Oz. se mi je začela ponavljati že zapisana misel, »da me moj otrok zavrača«. Moj otrok me zavrača… In v tistem kot bi zazvonil notranji zvonec, sem se nekje v sebi spomnila, da se ta stavek že slišala nekje drugje, da mi je globoko v sebi poznan. Nenadoma sem se spomnila na svojo mami, da mi je ona to rekla. Večkrat. Na moje očitke in vprašanja, ko sem odraščala, »zakaj me ne sprejema, zakaj me nima toliko rada kot sestri«. In je tako živo prišel spomnim, da mi je odvrnila, da ni res, da me ona ne sprejema, da sem jaz njo že od nekdaj zavračala. In sem čutila njeno globoko bolečino in stisko. Takrat kar nisem mogla verjeti temu kar slišim, zdela se mi je takšna neumnost, kako lahko moja mami to misli. In kako bi sploh lahko otrok zavračal mamo!

V tistem trenutku pa se je zgodil notranji preblisk – in kot bi se nenadoma pred mano v vrsto postavile vse moje ženske prednice, kot bi jih v živo videla: moja mami, njena mami/moja babica, prababica in tako naprej. Dolga vrsta. In takrat sem intuitivno dojela, da gre pri tej temi zavračanja za medgeneracijski prenos, da je to nekaj, kar prenašamo moje ženske prednice naprej na svoje hčerke, pa se tega v sebi sploh ne zavedamo. Da niti ne vemo, da je iz te transgeneracijske bolečine izvirajo trenutne stiske in naše nove travme s hčerkami.

In takrat, točno v tistem trenutku, sem se odločila, da bom presekala s tem. Da ne rabim prenašati tega naprej svojim hčerkam in bom naredila vse za to, da ne bom. In sem zavrtela telefon, ko sem se dovolj umirila, in si poiskala psihoterapevtsko pomoč.

In še vedno sem neskončno hvaležna za to svojo odločitev in da sem naredila ta korak, in kasneje tudi vztrajala na tej poti. Na začetku predvsem zaradi nje, moje drage prve hčerke. Kasneje seveda tudi zaradi druge, predvsem pa potem zaradi sebe.

Ob tej poti, katero sem prehodila, kar sem ozavestila in se naučila, sva postavili tudi najin odnos čisto na drugih temeljih, in imava sedaj pristen stik in čudovit odnos. Neizmerno dragoceno.

Seveda imava oz. imamo pa drugačne izzive, a o tem kdaj drugič….

The post IZJEMNA UČITELJICA ali Kako me je hčerka potisnila v psihoterapijo appeared first on Psihoterapija.

Vedno se lahko vrnemo nazaj k Sebi. Oziroma se spomnimo tega, kar v svojem bistvu, v svoji esenci smo. Najdemo nazaj svojo radost in celovitost, varnost, stabilnost, slišanost. Svojo moč in opolnomočenje. Ali karkoli je že tisti kar iščemo.

Psihoterapija nam lahko služi in nas podpira na tem našem popotovanju. Nam pomaga postaviti stabilne notranje temelje, razumeti naše doživljanje, čutenje in vzgibe. In zakaj se nam določene stvari v življenju dogajajo, razreševati komunikacijske prepreke in nesporazume.

Daje nam prostor, ko imamo ob sebi nekoga, ki nas brezpogojno sprejema in verjame v nas, nas čuti, sliši in razume, in nam nudi zrcalo, varen prostor za raziskovanje. In nas vzpodbuja in nam pomaga držati smer, ko obupujemo in izgubljamo voljo. Nežno in hkrati odločno, varno in zanesljivo podpira in služi procesu našega Življenja, ki se razkriva tudi v procesu psihoterapije.

Dokler ne pridemo tja, kamor želimo. Domov, k Sebi. Ali vsaj nekaj korakov bližje temu. K notranji izpolnjenosti, radosti, stabilnosti.

The post POT DOMOV ali ŠE MALO DRUGAČE O PSIHOTERAPIJI appeared first on Psihoterapija.