IZJEMNA UČITELJICA ali Kako me je hčerka potisnila v psihoterapijo
Še vedno se živo spomnim tistega dne, ko sem se sama odločila za svoj psihoterapevtski proces. Bil je jasen, sončni februarski dan leta 2008. Prva hčerka je imela takrat 8 mesecev in sva šli – kot tudi vsak drug dan, ker je spala čez dan samo zunaj, v premikajočem se vozičku – na sprehod z vozičkom, tokrat na grajski hrib. Običajno sem hodila, tisti dan sem bila pa že tako izčrpana in na koncu z vsem, da enostavno nisem mogla niti hoditi kaj dlje. In sem se usedla na klopco, zibala voziček, se lomila v sebi in premlevala…. Kakšna slaba in nesposobna mama sem, pa tako zelo se trudim, kako mi nikakor ne uspeva vzpostaviti tistega pravega stika z njo, pa dajem vse od sebe,.. sem čutila ob tem ogromno krivdo in nemoč, pa tudi kako neskončno sem že izmučena od vsega in res ne morem več naprej. Predvsem pa me je obsedela tudi misel »da me moj otrok zavrača«. Solze so me oblile in zlomila sem se in hlipala kar tam, zunaj, na klopci, ob speči hčerki. Popolnoma iz sebe in nemočna…
Pa preden nadaljujem se bom vrnila še malo nazaj, za lažje razumevanje, kako sem prišla do tiste točke februarskega dne pred desetimi leti: pri porodu je šlo narobe skoraj vse, kar je lahko šlo. V porodni sobi sem bila že celo noč in tudi že več noči prej nisem spala, so popadki prihajali in potihnili… Na koncu se je sicer izteklo vse v redu, so jo uspeli rešiti. A tiste sekunde/minute (in nimam pojma, koliko jih je v resnici bilo), so se vlekle kot večnost. Ko nisem vedela ali bo preživela ali ne bo. Oz. ali je sploh živa. In potem še naslednje dni ko nisem vedela kaj bo z njo in če je vse v redu.
Je ostala ta strah in travma tako globoko v meni, pa takrat sploh nisem vedela ali razumela. Nešteto noči sem se n-krat zbujala, ob vsakem najmanjšem njenem šumu ali pisku. In podnevi je kot že rečeno spala samo v premikajočem se vozičku, zunaj. Ne glede na vreme ali moje počutje. In strah me je bilo nenehno, vsega mogočega, da naju bo kdo zbil, bo padla opeka iz razpadajoče fasade nanjo, veliki strahovi povsod. Nikakor tudi nisem uspela, da bi se kaj sama zamotila, da bi vsaj vmes kaj naredila ali se vsaj malo spočila, sem jo doživljala kot izjemno naporno in zahtevno do mene.
Hkrati pa sem bila popolnoma sama, skoraj brez kakršnekoli opore ali podpore, moji starši predaleč. Njen očka pa ni zmogel prek svojih navad in vzorcev in je cele dneve delal, naju pa puščal sami. Torej sva bili praktično večino časa sami, oz. sem morala sama poskrbeti za vse.
Po osmih mesecih sem bila že čisto na robu. Utrujena in tako iz sebe, da se nisem znala več sestaviti, umiriti ali stabilizirati, enostavno ni šlo. In sem do tistega dne začenjala čutiti, da se mi bo ali zmešalo ali se bom pa čisto zlomila. Ne vem v katerem vrstnem redu. Ampak vse v meni je kričalo, da ne zmorem in ne zmorem več. Pa hkrati moram, zaradi nje….
In smo nazaj v februarju, na ljubljanskem grajskem griču, tisti sončni skoraj pomladni dan. Ob tistem momentu, ko enostavno ni šlo več in sem dopustila, da se zlomim in spustim in lije iz mene. Ker ni bilo druge. A po nekem času se je pojavil glas v meni. Oz. se mi je začela ponavljati že zapisana misel, »da me moj otrok zavrača«. Moj otrok me zavrača… In v tistem kot bi zazvonil notranji zvonec, sem se nekje v sebi spomnila, da se ta stavek že slišala nekje drugje, da mi je globoko v sebi poznan. Nenadoma sem se spomnila na svojo mami, da mi je ona to rekla. Večkrat. Na moje očitke in vprašanja, ko sem odraščala, »zakaj me ne sprejema, zakaj me nima toliko rada kot sestri«. In je tako živo prišel spomnim, da mi je odvrnila, da ni res, da me ona ne sprejema, da sem jaz njo že od nekdaj zavračala. In sem čutila njeno globoko bolečino in stisko. Takrat kar nisem mogla verjeti temu kar slišim, zdela se mi je takšna neumnost, kako lahko moja mami to misli. In kako bi sploh lahko otrok zavračal mamo!
V tistem trenutku pa se je zgodil notranji preblisk – in kot bi se nenadoma pred mano v vrsto postavile vse moje ženske prednice, kot bi jih v živo videla: moja mami, njena mami/moja babica, prababica in tako naprej. Dolga vrsta. In takrat sem intuitivno dojela, da gre pri tej temi zavračanja za medgeneracijski prenos, da je to nekaj, kar prenašamo moje ženske prednice naprej na svoje hčerke, pa se tega v sebi sploh ne zavedamo. Da niti ne vemo, da je iz te transgeneracijske bolečine izvirajo trenutne stiske in naše nove travme s hčerkami.
In takrat, točno v tistem trenutku, sem se odločila, da bom presekala s tem. Da ne rabim prenašati tega naprej svojim hčerkam in bom naredila vse za to, da ne bom. In sem zavrtela telefon, ko sem se dovolj umirila, in si poiskala psihoterapevtsko pomoč.
In še vedno sem neskončno hvaležna za to svojo odločitev in da sem naredila ta korak, in kasneje tudi vztrajala na tej poti. Na začetku predvsem zaradi nje, moje drage prve hčerke. Kasneje seveda tudi zaradi druge, predvsem pa potem zaradi sebe.
Ob tej poti, katero sem prehodila, kar sem ozavestila in se naučila, sva postavili tudi najin odnos čisto na drugih temeljih, in imava sedaj pristen stik in čudovit odnos. Neizmerno dragoceno.
Seveda imava oz. imamo pa drugačne izzive, a o tem kdaj drugič….